Liberalizacija

Vlade so prevzele odgovornost, da so zagotovile potrošnikom dostop do teh storitev, prav tako so imele vpliv na ceno. V veliko primerih so države subvencionirale podjetja, ki so imela monopol nad temi storitvami, cene pa so bile nemalokrat določene s posebnimi odredbami. S tako politiko je bilo poskrbljeno, da so bile najnujnejše storitve splošnega interesa dostopne vsem.

Panoge, ki nudijo storitve splošnega interesa, gredo danes skozi proces bistvenih sprememb. Te so bile povzročene zaradi tehnološkega razvoja, globalizacije in liberalizacije. Državna podjetja se privatizirajo, nova podjetja vstopajo na trg in vzpostaviti se je morala nova zakonodaja, ki ureja konkurenčno nastopanje vseh udeležencev na trgu. Priča smo večjim spremembam lastništva in konkurenčnosti. Prava konkurenčnost je sicer nekoliko ovirana, saj so nekateri sektorji še vedno do neke mere monopolisti na trgu. Transport, energija in do neke mere telekomunikacije so še vedno dobavljeni in distribuirani prek infrastrukturnega omrežja, kot so ceste, železnice, mostovi in kabli. Pojavljajo se vse močnejše težnje omejiti te izključne pravice, ki jih imajo nekatera podjetja, in zagotoviti, da bo na vseh področjih prišlo do koristi za potrošnike. Evropska komisija verjame, da je pred nami čas konkurenčnih razmer na trgu.

Veliko storitev splošnega interesa vsebuje element monopola. Če ni primerne regulative ali se ta ne izvršuje, je lahko interes zasebnih lastnikov precej nizek. V nerazviti tržni konkurenci se seveda povečuje možnost skritih dogovorov med podjetji na trgu. To pa ima lahko negativne posledice na dostopnost, ceno in kakovost storitev. Tudi v sektorjih, kjer bo zaradi lažjega vstopa vanje vendarle zavladala večja konkurenca, ni nujno, da bo prišlo do pozitivnih učinkov za končnega potrošnika. Znižanje cen namreč lahko sploh ne doseže končnega kupca. To se je zgodilo pri telekomunikacijah, kjer je prišlo do znižanja cen v mednarodnih pogovorih, vendar to praktično ni imelo nobenega učinka na povprečnega potrošnika, saj se fiksni stroški lokalnih klicev niso znižali.

Prav tako večje število ponudnikov še ne pomeni večje ponudbe storitev. Razlog je bodisi v poenotenosti storitev (voda je pač voda) ali pa v neupravičenih praksah na trgu, ko se podjetja med sabo dogovarjajo v škodo potrošnika.

Liberalizacija pravzaprav spodbuja neposredno odvisnost med stroški in ceno. Rezultat so lahko večja izbira in nižje cene za potrošnika. Po drugi strani pa so lahko nekatere skupine potrošnikov v neugodnem položaju in podvržene višjim cenam. Zaradi večje transparentnosti na trgu je Evropska komisija leta 2005 sprejela tako imenovani Paket Altmark (angl. Altmark package). O tem glej odločbo komisije 2005/842/ES.

Pojavljata se dilema o tem, ali lahko trg sam razreši te težave ali ne, in dvom, da bodo nekatere nujne storitve zagotovljene vsem potrošnikom po taki ceni kot si jo lahko privoščijo. Predvsem ljudje z nižjimi dohodki in tisti, ki živijo na področjih, kjer je preskrba že tako in tako motena zaradi slabe infrastrukture, se lahko znajdejo v resničnih težavah. Podobno bodo tiste skupine potrošnikov, ki za dobavitelja ne bodo dovolj zanimive, lahko prikrajšane za nižje cene, če ne bodo ob tem pripravljene izpolnjevati pogojev, ki jih bo postavil dobavitelj.

Nekatere nujne storitve niso ekonomsko upravičene in brez intervencij države jih sploh ne bi bilo na trgu. Posledica je, da je za take storitve majhen interes s strani ponudnikov. Lep primer je javni prevoz na relacijah, kjer je malo potnikov. Zato Evropska nija veliko pozornost namenja tako imenovanim storitvam splošnega interesa.