Plačevanje s kartico

Prva plačilna kartica je bila ustvarjena v petdesetih letih dvajsetega stoletja, od takrat se je neprestano razvijala in danes obstaja več vrst »plastičnega denarja«, ki se med seboj pomembno razlikujejo.

Plačevanje s kartico

Sestavine plačilne kartice

Na prednji stran tipične plačilne kartice so naslednje prvine (glej tudi sliko v Wikipedii):

1. logotip izdajatelja kartice,

2. čip EMV,

3. hologram,

4. številka kartice,

5. logotip znamke licenčnega izdajatelje kartice,

6. datum veljavnosti,

7. imetnikovo ime.

Na zadnji stran tipične plačilne kartice so naslednje prvine (glej tudi sliko v Wikipedii):

1. magnetni trak,

2. podpisni trak,

3. varnostna koda CVC 2 (številka na podpisnem traku).

Vrste plačilnih kartic

Vrste plačilnih kartic glede na izdajatelja:

Bančne kartice izdajajo banke (pri nas večina bank).
Partnerske kartice izdajajo banke v sodelovanju s partnerjem (to so lahko podjetja, društva, zavodi, pri nas na primer Merkur, Adria Airways, Delo). Pri uporabi take kartice je provizija, ki jo mora plačati prodajalec, razdeljena med banko in partnerja, kartica pa oglašuje partnerja.
Trgovske kartice izdajajo večja trgovska podjetja (pri nas na primer Petrolova Magna, Tuš klub, Mercatorjeva Pika), uporabljajo se lahko izključno v njihovi trgovski verigi in neredko nudijo dodatne ugodnosti (popuste, brezplačno parkiranje).
Licenčne kartice izdajajo banke ali podjetja v sodelovanju z velikimi tujimi izdajatelji (pri nas Visa, Eurocard/Mastercard, Diners, American Express).

Vrste plačilnih kartic glede na njihovo funkcijo oziroma uporabnost:

Kreditna kartica omogoča imetniku, da poravna račun nakupa, tudi če v tistem trenutku na svojem računu nima dovolj sredstev. Izdajatelj kartice bo imetnikov bančni račun obremenil kasneje, običajno enkrat mesečno, na dan, ki je določen v pogodbi. Do takrat izdajatelj kartice kreditira njenega imetnika (primer sta Visa in Eurocard/Mastercard).
Obnovljiva (angl. revolving) kreditna kartica omogoča imetniku, da nakupuje in poravnava račune do nekega kreditnega limita, si torej izposoja od banke, s tem da lahko poravnavo tega dolga odlaga, seveda za ceno negativnih obresti. Dolg lahko tako poravnava sproti po malem, lahko ga poravna tudi naenkrat (spremeni saldo na svojem računu v pozitivnega) in si tako ponovno sprosti možnost zadolževanja do danega limita.
Debetna kartica omogoča poravnavanje računov, če je na imetnikovem bančnem računu tisti trenutek dovolj sredstev, saj se ob njeni uporabi imetniku ta takoj obremeni (na primer Maestro in BA).
Predplačna kartica (ali kartica s predplačilom) ima v čipu zapisan znesek, do katerega lahko imetnik kartice poravnava račune (na primer telefonska ali parkirna kartica). Kartico z nekim zneskom lahko imetnik kupi, jo sam »napolni« s pologom denarja na račun pri izdajatelju, lahko pa je uporabniku podarjena (na primer delodajalec jo podari zaposlenim, starši otrokom). Tako se nekatere kartice po uporabi zavržejo, druge pa je mogoče ponovno napolniti.
Virtualna predplačna kartica ni izdana v fizični obliki (kot plastična kartica), ampak so njenemu imetniku (po e-pošti) posredovani le njeni podatki: številka kartice, veljavnost in varnostna koda CVC. Te podatke njen imetnik sporoči dobavitelju pri telefonskem ali spletnem nakupovanju. Predvsem slednjemu je virtualna kartica tudi namenjena, saj omejuje nevarnost zlorabe, ker ni vezana na imetnikov bančni račun, ki bi ga kdo ob zlorabi izpraznil. Imetnik si jo ob vplačilu želenega zneska ter nadomestil za aktivacijo in polnjenje naroči kot svojo dodatno kartico, običajno s krajšim rokom veljavnosti.

Danes je vse več kartic kombiniranih, saj združujejo več kot le eno funkcijo.

Uporaba plačilnih kartic in razreševanje težav

Kako uporabljamo plačilne kartice pri spletnem nakupovanju?

Nekaj tehničnih in pravnih nasvetov:

V statusni vrstici brskalnika mora biti pri varnem spletnem nakupovanju vidna ikona ključavnice obešanke, ki potrjuje varnostno identiteto strani.
Spletni naslov strani, ki omogoča varno nakupovanje, se začne s https, ne pa s http.
Dobro je preveriti varnostno politiko spletišča, v katerem izvajamo transakcije.
Dobro je pazljivo prebrati pogodbo o plačilni kartici, da spoznamo svoje pravice in odgovornosti v primeru njene neavtorizirane uporabe.
Pregledati je treba vsak izpisek mesečnega prometa s plačilno kartico in preveriti, ali so vse bremenitve pravilne.

Postopek uporabe kartice med spletnim nakupom:

Najprej vpišemo ime kupca in druge kontaktne podatke, če je to potrebno.
Nato vpišemo ime imetnika kartice, katerega račun bo dejansko obremenjen (kupec in imetnik nista nujno isti osebi – denimo, otroci lahko nakupujejo s kartico staršev).
Vpišemo številko in datum veljavnosti kartice.
Zaradi zmanjševanja možnosti zlorabe je lahko zahtevana še varnostna koda s podpisnega traku na hrbtni strani kartice.
Tik pred dokončanjem transakcije je včasih zahtevana tudi številka mobilnega telefona, na katerega je takoj zatem poslana posebna koda, to pa je treba vnesti na ustrezno mesto, da bi se transakcija lahko uspešno izvedla.

Kje lahko kartice uporabljamo?

Kartica nam omogoča dve temeljni transakciji: dvigovanje gotovine in plačevanje ob nakupu. Gotovino dvigujemo običajno pri bančnem okencu in bankomatu, na poštah in tudi nekaterih prodajnih mestih. Z bankomati lahko opravljamo tudi druge storitve (na primer plačilo položnic in nakup kode za polnjenje računa mobilnega telefona). Nakupe pa plačujemo na prodajnih mestih prek terminalov POS ali – vse redkeje – z (manj varnimi) ročnimi strojčki. Kartico lahko uporabljamo na vseh mestih, ki so označena z logotipom znamke licenčnega izdajatelje kartice (ne nujno domače banke izdajateljice), tudi po vsem svetu.

Razreševanje težav pri opravljanju transakcij s kartico v tujini

Če pride do težav pri opravljanju transakcij s kartico v tujini, se najprej obrnemo k svoji matični banki. Če nam ta ne more pomagati, uporabimo mednarodno mrežo za razreševanje čezmejnih finančnih pritožb FIN-NET. To omrežje tvorijo nacionalne pritožbene sheme za izvensodno poravnavanje sporov med posamezniki uporabniki in ponudniki finančnih storitev (banke, zavarovalnice in drugi).

Če pride do spora med uporabnikom iz ene države in ponudnikom finančnih storitev iz druge, se lahko uporabnik najprej obrne k ustreznemu organu v svojih nacionalni shemi in ta ga usmerja v pritožbeni postopek. Lahko ga opremi z informacijami o pritožbeni shemi v državi ponudnika in s kontakti tamkajšnjih organov ter mu da napotke, kako izpeljati pritožbo, lahko pa jo tudi ureja namesto njega. V okviru mreže FIN-NET je prek 40 organov v nacionalnih shemah iz več kot 20 držav članic Evropske unije ter Islandije, Liechtensteina in Norveške.

Ključni pojmi: Plastični denar, elektronski denar, plačilna kartica, bančna kartica, kreditna kartica, debetna kartica, predplačna kartica, spletno nakupovanje, dvigovanje gotovine, plačevanje, FIN-NET, pritožbeni postopek.

Povezave k Modulu 2 – Finančne storitve: