Socialno financiranje

Socialno financiranje obsega finančno dejavnost institucij, ki so odzivne na nekatere socialne potrebe posameznikov in lokalne skupnosti, za katere v konvencionalnih finančnih shemah običajno ni posluha.

Socialno financiranje

Kaj je socialno financiranje in katero vrsto institucij vključuje

Socialno financiranje proizvaja skupno blaginjo, njegov prvenstveni cilj je ustvarjanje in razvijanje socialnega kapitala, ki lahko koristi vsem, še posebno tistim, ki so sicer zapostavljeni in izključeni. Socialno financiranje vključuje vrsto organizacij in institucij, ki zagotavljajo finančne storitve tistim, ki nimajo dostopa do poslovnega financiranja. Te organizacije so običajno neodvisne od državnih organov ali javnih politik in med viri njihovih sredstev so: lokalni investitorji, dobrodelne ustanove, verske organizacije, organi lokalne samouprave in razna podjetja.

Socialno financiranje zajema naslednje vrste organizacij:

Kreditne zadruge so vzajemne nepridobitne finančne institucije, ki od svojih članov sprejemajo depozite in jim dajejo posojila.
Skladi za mikrofinanciranje zagotavljajo majhna posojila malim podjetnikom in posameznikom, ki sicer niso konvencionalno kreditno sposobni.
Vzajemni garantirani skladi so združenja malih in srednjih podjetij, ki ustvarjajo skupen sklad, da bi lahko najeli večja posojila.
Lokalni posojilni skladi v lasti in upravljanju lokalnih skupnosti zagotavljajo kapital za projekte za oživljanje te skupnosti, s katerimi je mogoče pridobiti dodaten kapital.
Skladi tveganega kapitala v okviru skupnosti – v nasprotju s tistimi konvencionalnimi – omogočajo projekte s socialnim poslanstvom.
Družbeno odgovorni investicijski skladi imajo sredstva naložena v finančne instrumente podjetij s socialnim ali etičnim poslanstvom, ne pa v tista, ki delujejo v na primer vojaški ali tobačni industriji in proizvodnji alkoholnih pijač.

Kaj je kreditna zadruga

Kreditna zadruga je vzajemna finančna institucija v lasti in upravljanju njenih članov. Od poslovnih bank in drugih finančnih institucij se razlikuje v tem, da so njeni člani, ki imajo pri njej odprte račune – ne glede na višino posameznega depozita –, tudi njeni lastniki s pravico imenovati in voliti člane uprave po demokratskem načelu »ena oseba – en glas«. Samo člani kreditne zadruge smejo pri njej vlagati in si izposojati denar.

Kreditno zadrugo lahko po eni strani smatramo za nepridobitno organizacijo, po drugi pa tudi za pridobitno podjetje, saj se dobiček njenih članov kaže v obliki nižjih obrestnih mer za posojila oziroma izplačanih (in obdavčenih) obresti na depozite.

Kreditne zadruge včlanjujejo posameznike iz neke poklicne skupine (na primer učitelje) ali področja bivanja in pogosto tudi njihove družinske člane ali ožje sorodnike. Običajno delujejo po načelu »trajnega članstva«, tako da članstvo ne preneha, tudi če se spremenijo nekatere okoliščine (na primer sprememba zaposlitve ali kraja prebivališča), zaradi katerih bi se posameznik vanje ne mogel včlaniti.

Večina kreditnih zadrug ponuja storitve posameznikom, vendar obstajajo tudi korporacijske oblike, ki kreditnim zadrugam nudijo operativno podporo pri finančnih transakcijah in drugih storitvah.

Katere so prednosti in slabosti kreditne zadruge

Kreditne zadruge in lokalne banke imajo za komitente naslednje prednosti:

Osredotočajo se na potrebe lokalne skupnosti, podjetnikov in kmetov (v nasprotju s poslovnimi bankami, ki stremijo predvsem k ustvarjanju profita za svoje lastnike).
Večino posojil odobravajo posameznikom in podjetjem iz lokalne skupnosti (poslovne banke delujejo na širšem področju).
Komitentom so dostopne v kraju njihovega bivanja (poslovne banke nimajo nujno poslovalnic prav v vseh manjših krajih).
Navadno so globlje vpletene v dejavnost lokalnih skupnosti.
V svoji posojilni politiki so pripravljene individualizirano upoštevati tudi bolj subjektivne vidike porabe svojih komitentov (poslovne banke uporabljajo bolj neosebna merila za ugotavljanje kreditne sposobnosti komitentov povprek, ne upoštevajoč individualne okoliščine).
Postopek odločanja o odobritvi posojil je običajno hitrejši (poslovne banke za to pogosto sklicujejo posebne odbore, kar traja dlje).
Bolje razumejo potrebe malih podjetij, saj so tudi same take.

Po drugi strani so slabosti kreditnih zadrug in lokalnih bank, ki se lahko kažejo v nekoliko večjem tveganju za komitente, naslednje:

Država depozitov komitentov pogosto ne jamči (v nasprotju s poslovnimi bankami v večini držav), zavarovati pa jih je mogoče pri specializirani zavarovalni družbi v lasti kreditnih zadrug.
Zaradi svoje majhnosti in površnega vpogleda nadzornih institucij v njeno poslovanje laže pridejo v stečaj zaradi finančnih težav in malverzacij pri poslovanju.
Pogosto ne morejo konkurirati s poslovnimi bankami v pestrosti in kakovosti svojih storitev, še posebno v elektronskem bančništvu (mreža bankomatov, spletni dostop ipd.).

Ključni pojmi:

Socialne finance, kreditne zadruge, lokalne banke, družbeno odgovorno investiranje.

V nadaljnje branje:

Balkenhof, B. 1999. Credit Unions and the Poverty Challenge. Geneva: Inter. Labour Office.
Collier, P. 1998. Social Capital and Poverty. Oxford University Press.
MacPherson, Ian. 1999. Hands around the Globe: A History of the International Credit Union Movement and the Role and Development of the World Council of Credit Unions, Inc. Horsdal & Scubart Publishers.
Moody, J. Carroll, in Gilbert C. Fite. 1984. The Credit Union Movement: Origins and Development. Dubuque, Iowa: Kendall/Hunt Publishing.
Smith, G. 1991. Money, Banking and Financial Intermediation. Lexington: D. C. Heath & Co.

Povezave k Modulu 2 – Finančne storitve:

Povezave k drugim pojmovnikom Modula 7 – Finančna pismenost: